Demo: PPL/A

Najboljša kombinacija je 'Ekstrovertiran - stabilen', saj tak pilot dobro komunicira, ostane miren in pravilno ukrepa v stresu. Druge možnosti vključujejo nestabilnost ali slabšo komunikacijo, kar zmanjšuje varnost.

Pravilni odgovor je 'čedalje bolj avtomatizirane pilotske kabine', saj avtomatizacija lahko zmanjša pozornost pilotov. Ostale možnosti ne povzročajo neposredno samozadovoljstva, temveč opisujejo druge dejavnike.

Idealna raven vzbujenosti je v točki B, kjer je zmogljivost največja. V točki A je vzbujenost prenizka (nizka zmogljivost), v točkah C in D previsoka (zmogljivost upada). Le v točki B je doseženo optimalno ravnovesje.

V točki D zmogljivost močno pade zaradi prevelikega stresa – pilot je preobremenjen. V točkah A, B in C je zmogljivost optimalna ali narašča, ne gre za preobremenjenost.

Pravilen odgovor je: Pozornost, koncentracija, odzivnost in spomin so vsi pod vplivom stresa. Stres vpliva na številne duševne sposobnosti. Ostali odgovori ne zajemajo vseh prizadetih sposobnosti.

Pravilno je, da najprej skrbite za pilotiranje in stabilnost letala, nato rešujete problem, medtem ko še naprej pilotirate. Ostale možnosti so napačne, ker ima pilotiranje vedno prednost in ne smete zanemariti nadzora.

Suh zrak vsebuje približno 78 % dušika, 21 % kisika in 1 % žlahtnih plinov/ogljikovega dioksida. Ostali odgovori so napačni, ker zamenjujejo deleže dušika in kisika ali napačno navajajo vodno paro kot glavno sestavino.

Srednja višina tropopavze po ISA je 11.000 m. 11.000 ft in 18.000 ft sta prenizki, 36.000 m je preveč. Standardna atmosfera določa 11.000 m kot povprečno višino tropopavze.

Pravilni odgovor so stopinje Celzija (°C), saj se v Evropi in Afriki temperature v letalski meteorologiji vedno navajajo v Celziju. Kelvin in Fahrenheit se ne uporabljata, Gpdam pa ni enota za temperaturo.

Pravilni odgovor je 0,65°C na 100 m, saj je to standardni temperaturni gradient v troposferi po ISA. 3°C, 0,6°C in 1°C na 100 m so prevelike ali premajhne vrednosti in ne ustrezajo standardu.

Pravilni odgovor je 500 hPa, saj je standardni tlak po ISA na FL 180 približno 500 hPa. 1013,25 hPa je tlak na morski gladini, 250 hPa in 300 hPa pa sta za precej višje višine.

Pravilno: Nastavimo QNH in primerjamo kazanje z nadmorsko višino letališča. QNH kaže višino nad morjem. QNE uporablja standardni tlak, QFE kaže višino nad tlemi, QFF se za to preverjanje ne uporablja.

Prava višina je 7.300 ft, ker je pri nizkem QNH in temperaturi pod ISA prava višina nižja od višine po nivoju. Ostale vrednosti so previsoke in ne upoštevajo pravilnih popravkov.

Nad plastjo trenja veter piha vzporedno z izobarami, ker je tam trenje zanemarljivo. Ostale možnosti so napačne: veter ni pravokoten na izobare ali izohipse in tudi ne pod kotom 30° na izobare, temveč vzporedno.

Hribovito območje, nekoliko poraščeno z rastlinjem, najbolj zmanjša hitrost vetra, saj relief in rastlinje povečata trenje. Ravnine, puščave in vodne površine nudijo manj ovir vetru.

Ko se zračne mase srečajo, temu pravimo konvergenca, kar povzroči dviganje zraka. Ostale možnosti so napačne, saj divergenca pomeni razhajanje zraka, sesedanje zraka pa je povezano z divergenco, ne s konvergenco.

Na srednjo Evropo najbolj vplivata hladen polarni zrak in topel tropski zrak, saj ti masi določata podnebje. Arktični ali ekvatorialni zrak sem le redko ali sploh ne pride.

Hladen polarni zrak se sreča s toplim subtropskim zrakom ob polarni fronti. Druge možnosti so napačne, ker se zračne mase ne srečajo pri geografskih polih, ekvatorju ali subtropskem pasu visokega tlaka.

Fen nastane, ko stabilna plast zraka obsežno prehaja čez gorski greben. Zrak se dvigne, ohladi, izgubi vlago in se spušča kot topel, suh veter. Ostale možnosti so napačne, ker omenjajo nestabilnost ali pomanjkanje pretoka zraka.

Pod kumulusi zaradi termične konvekcije nastaja šibka turbulenca. Nad kumulusi je zrak mirnejši. Inverzije in plastoviti oblaki v srednjih plasteh običajno ne povzročajo take turbulence.

Zmerno do močno turbulenco pričakujemo na zavetrni strani gorske verige ob prisotnosti rotornih oblakov, kjer nastajajo močni zračni vrtinci. Druge navedene situacije običajno ne povzročajo take turbulence.

Voda je v atmosferi kot tekoča (dež), trdna (sneg, toča) in plinasta (vodna para). Druge možnosti izpustijo vsaj eno stanje, zato je pravilna le 'tekoče, trdno in plinasto'.

Z višanjem temperature se depresija rosišča (razlika med temperaturo in rosiščem) povečuje, ker temperatura narašča hitreje kot rosišče. Relativna vlaga pa se zmanjšuje, saj toplejši zrak lahko zadrži več vlage, dejanska količina vodne pare pa ostane enaka.

Izraz 'depresija rosišča' pomeni razliko med dejansko temperaturo zraka in rosiščem. Ostale možnosti opisujejo razmerja, druge razlike ali največjo količino vodne pare, kar ni pravilno.

Navpični termični gradient nasičene adiabate je manjši od navpičnega termičnega gradienta suhe adiabate, ker kondenzacija sprošča toploto in upočasni ohlajanje. Ostale možnosti so napačne: gradient ni nikoli enak, sorazmeren ali večji od suhe adiabate.